Kupola, vitraži, kor
Katedrala Santa Maria del Fiore
44 vitražov katedrale sestavlja najbolj monumentalen program steklarske umetnosti v Italiji štirinajstega in petnajstega stoletja. Upodabljajo svetnike iz stare in nove zaveze (v ladji in transeptih) ter prizore iz Kristusovega in Marijinega življenja (v očeh bobna). Seznam avtorjev vključuje največja imena zgodnjerenesančne florentinske umetnosti: Donatello, Ghiberti, Paolo Uccello, Andrea del Castagno.
44 vitražov katedrale sestavlja najbolj monumentalen program steklarske umetnosti v Italiji štirinajstega in petnajstega stoletja. Upodabljajo svetnike iz stare in nove zaveze (v ladji in transeptih) ter prizore iz Kristusovega in Marijinega življenja (v očeh bobna). Seznam avtorjev vključuje največja imena zgodnjerenesančne florentinske umetnosti: Donatello, Ghiberti, Paolo Uccello, Andrea del Castagno.
Vrhunec je prostor pod kupolo, ki ga omejujejo kor in veliki oltar.
Okrasje kupole, ki si jo je Brunelleschi (po starih virih) zamislil kot mozaik, sta med letoma 1572 in 1579 s freskami naslikala Giorgio Vasari in Federico Zuccari. Ikonografska tema je ista, kot jo najdemo v krstilnici: poslednja sodba. V osrednjem prostoru namreč prevladuje lik vstalega Kristusa, sodnika živih in mrtvih.
Freske v kupoli so med letoma 1978 in 1994 prestale globalno restavriranje.
A) 24 starešin Apoc. 4 B) Angelski zbori z glasbili pasijona C) Kristus, Marija in svetniki D) Kreposti, blagri, darovi Svetega Duha E) Razvade in pekel
F) Zasteklitev bobna:
1) Donatello, Kronanje Device. 2) Paolo Uccello, Kristusovo vstajenje. 3) Andrea del Castagno, Odstavitev Kristusa. 4) Paolo Uccello, Kristusovo rojstvo. 5) Paolo Uccello, Oznanjenje Mariji (vitraž). 6) Lorenzo Ghiberti, Kristusovo darovanje v templju. 7) Lorenzo Ghiberti, Kristusova molitev v vrtu. 8) Lorenzo Ghiberti, Kristusov vnebohod v nebesa.
Od starodavnega kora, ki ga je prvotno krasila nadgradnja s stebri in arhitravom, je danes ostal le podporni zid z upodobitvami prerokov, ki jih je izklesal Bandinelli s sodelavci.
Od leta 1973 se oltar nahaja v notranjosti, obrnjen proti zboru, v skladu z liturgičnimi reformami drugega vatikanskega koncila. V središču kora je »cathedra« (škofovski stol), od koder izhaja ime »katedra«, pripisano cerkvi, v kateri škof mašuje.
Kristus velikega razpela za stolom je delo Benedetta da Maiano (ok. 1495-97).
Za korom je zakristija »delle Messe« ali »dei Canonici«: soba, okrašena z intarziranimi lesenimi ploščami, ki so jih izdelali florentinski mojstri iz 400. stoletja in obnovili po poplavi leta 1966. Tu so shranjena oblačila, knjige in sveto pohištvo. uporabljali za bogoslužje. Zunaj, nad vrati, dominira Kristusovo vstajenje, delo Luca Della Robbia, v glazirani terakoti.