Ko sem papežu dal na razpolago in sprejel svoje imenovanje, sem zaznal Božji klic, da me naredi še bolj na razpolago, da poplačam neizmerni dar evangelija, ki sem ga prejel pred duhovniškim posvečenjem in po njem. Lepa pričevanja vere mnogih ljudi, ki sem jih srečal med svojo pastoralno službo, so mi postopoma dala razumeti, da je po logiki evangelija najboljši način za varovanje prejetih darov ta, da jih delimo. Leta, preživeta v Afriki, so to zame še dodatno potrdila.

V zvezi s tem se zahvaljujem kardinalu Giuseppeju Betoriju, ker, ko sem mu leta 2011 izrazil željo, da bi kot fidei donum odšel iz Čada, ni niti za trenutek okleval, da bi izrazil svoje prepričano in navdušeno soglasje. Ko sem se pred dobrim letom vrnil na škofijo, nisem pričakoval, da bom jaz na vrsti za njegovega naslednika. Kljub strahu in skrbem sem v zadnjih dneh večkrat začutila prisotnost svetlobe in notranje moči, ki me je podpirala, vabila k zaupanju. Ko me je nuncij prosil, naj na roko napišem kratko pismo papežu in izberem svetopisemski citat, da izrazim sprejemanje moje nominacije, sem takoj pomislil na psalm 25,15: »Pogled imam uprt v Gospoda, ker osvobaja mojo nogo. " Takoj sem spoznal, s kakšnim težkim bojem se soočam, ker vsakič, ko spustim pogled in ga obrnem proti sebi, zaznam to čipko, ki me oklepa stopala in upočasnjuje impulz, da bi mirno hodil za Gospodom.

Božja previdnost je hotela, da je obvestilo o mojem imenovanju padlo v teden pred četrto velikonočno nedeljo, ki je za nas katoličane nedelja Dobrega pastirja. Slišali bomo Jezusove besede v Janezovem evangeliju v 10. poglavju: »Kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta, in dam svoje življenje za ovce. In imam še druge ovce, ki ne prihajajo iz te ograde: tudi njih moram voditi." On je pravi pastir Cerkve, vzor evangelizacijske izbire, ki nas potiska, da gremo v svoji misijonski zavzetosti proti geografskim in eksistencialnim obrobjem. Kot nas spominja papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium: »Očarani nad tem modelom se želimo globoko vključiti v družbo, delimo življenje z vsemi, poslušamo njihove skrbi, materialno in duhovno sodelujemo v njihovih potrebah, se veselimo. s tistimi, ki so v veselju, jokamo s tistimi, ki jokamo, in se zavezujemo, da bomo skupaj z drugimi gradili nov svet. A ne kot obveznost, ne kot breme, ki nas izčrpava, ampak kot osebna izbira, ki nas napolnjuje z veseljem in nam daje identiteto« (EG 269).

V pozdravu škofiji in mestu Firence želim najprej izraziti svojo globoko hvaležnost in hvaležnost nadškofu kardinalu Giuseppeju Betoriju za njegovo velikodušno pričevanje vere pri vodenju naše Cerkve v 15 letih škofovske službe. Vaša eminenca, vaša odločitev, da ostanete v Firencah kot zaslužni škof, nas navdaja z veseljem, saj kaže na vašo ljubezen do našega mesta, ki se je v zadnjih letih okrepila v vas, kljub značaju nas Firenčanov, ki ne blestimo vedno s svojo sposobnostjo dobrodošli tisti, ki prihajajo od zunaj.

Pozdravljam in se zahvaljujem generalnemu vikarju monsinjorju Giancarlu Cortiju, škofovskim vikarjem, duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, semeniščnikom, pastoralnim delavcem, vernikom nadškofije in izražam veselje, da lahko nadaljujem s sv. potovati z vami po Kristusovih stopinjah.

Prisrčno pozdravljam brate in sestre drugih krščanskih veroizpovedi, pripadnike judovske in muslimanske skupnosti ter drugih veroizpovedi, ki so prisotni na ozemlju naše firenške škofije. Lepa tradicija zavzemanja za ekumenski dialog in medverski dialog župnije Madonna della Tosse, katere župnik sem bil letos, mi je omogočila, da sem srečal in osebno spoznal rabina, imama in več pastirjev Cerkva. iz Firenc, s katerim so se rodila obetavna prijateljstva, za katera upam, da jih bom lahko sčasoma utrdila.

Pozdravljam oblasti in institucije mesta in izražam svojo trdno željo po nadaljevanju sodelovanja »na komolec« za izgradnjo bolj pravične in solidarne družbe, s pozornostjo in spoštovanjem dostojanstva vsakega človeka, še posebej najrevnejših in izključenih. . Soočeni z grožnjo širjenja vojn po svetu, se bolj kot kadar koli čutimo izzvani z odgovornostjo, da si z več poguma in vztrajnosti prizadevamo za mir, ki se gradi na obrtniški način, s pozornostjo na vsakodnevne geste odpuščanja in sprava.

Na koncu bi rad naslovil še zadnji pozdrav priprtim bratom in sestram, zlasti tistim v zaporu Sollicciano, kjer sem v tem pastoralnem letu opravljal svojo službo kaplana. Tudi če vas ne morem več redno obiskovati, ne bom pozabil besed Svetega pisma, ki pravi: »Spominjaj se jetnikov, kakor da bi bil njihov sojetnik« (Heb 13,3). Z Gospodovo pomočjo se bom kot škof zavezal, da bom pozoren na vaše potrebe, pa tudi na potrebe mnogih bratov in sester, ki jih naša družba pogosto pozablja in zavrže.

Ko izrečem svoj da Božji volji, se izročam priprošnji Marije, presvete matere Cerkve, priprošnji svetih škofov Zanobija in Antonina, častitljivega Elia Dalla Costa, svetnikov florentinske Cerkve. , da mi pomaga vedno bolj zaupati v Gospodovo previdnost, ki je sposobna narediti vse za dobro. V molitvi in ​​podpori vas tukaj prisotnih in mnogih bratov in sester, z zaupanjem nadaljujemo našo pot, s pogledom uprtim v Gospoda, ki osvobaja naše noge iz zanke, ker nas je sposoben vedno in znova ljubiti z neskončno in neomajno ljubezen.